Seks na Dunaju#Wien

Wien Museum/ Muzej mesta Dunaj

Seks na Dunaju

Poželenje. Kontrola. Neposlušnost
Obisk razstave dovoljen obiskovalcem od 18. leta dalje

Seksualnost in mesto- v enaki meri je to poželjivo kot tudi nespodobno 

razmerje. Še nikoli do sedaj se niso oblike, predstavitev in ovrednotenje

seksa tako močno spremenile kot v procesu urbanizacije. Moderno mesto

je odprlo nove prostore in obljubljalo anonimnost, izogibanje socialni kontroli in izpolnitev seksualnih želja. Hkrati pa je mesto ustvarilo nove možnosti nadzorovanja, discipliniranja in kategoriziranje seksualnosti.

Razstava Seks na Dunaju pripoveduje s pomočjo številnih primerov od 19. stoletja do danes, kako je bila prisotna ta neprestana borba za prepoved in svobodo seksa, od prvega trenutka seksualnega srečanja

- "od prvega pogleda" do "cigarete potem". Kdo je smel koga in na kakšen način pogledati? Kdo koga ogovoriti? Katere vrste seksualnih želja so se lahko izživele v javnosti, katere samo na skrivaj? In s kakšnimi

konsekvencami je bilo treba računati, če so te pri tem zalotili.

Jasno je postalo, da niti moralne pridige, znanstveno sistematiziranje ali

kontrola policije niso mogli doseči in regulirati tega, kar se je dogajalo v spalnicah, v skrivnih prostorih ali v temnih kotičkih mesta.

Tako privatne kot tudi komercialne predstavitve seksualnosti so služile 

najpogosteje za stimulacijo in vizualiziranje erotičnih želja - posebno takrat, ko se te niso mogle realizirati. Predstavljeni objekti na razstavi v

največ primerih izražajo dominanco moškega pogleda na žensko, kar seveda ni presenetljivo: erotične in pornografske slike so bile skozi stoletja izdelane od moških za moške.

Razstavljeno je 500 različnih objektov, med njimi so številni izposojeni iz

drugih muzejev.

Razstava se deli v tri dele: "pred seksom", "pri seksu" in "po seksu".

Na začetku je pogled, ki pogosto odloči, ali bo sploh prišlo do zbližanja.

Aktivno gledati so smeli samo moški, ženska je morala povesiti svoj pogled in dovoliti, da so jo opazovali, razen seveda, če je bila prostitutka.

V naslednjem delu razstave je prikazano kaj se sme in kaj ne - pri seksu.

Tu so bila navodila instanc kot so cerkev, država ali celo znanost. Seks je bil dolgo časa dovoljen samo med moškim in žensko, če sta bila poročena, služil pa je reprodukciji. Obstojalo je veliko vzgojnih in svetovalnih knjig, ki so do zadnje potankosti definirale pod kakšnimi pogoji je seks dovoljen in v kakšnih pozicijah.

Obravnavana je tudi: homoseksualnost, ki je v začetku pomenila greh, kasneje pa so bili udeleženci kriminilizirani ali bolni, pa tudi prostitucija.

Posledice "po seksu"  so pomenile za žensko več stresa kot sprostitve. Zanositev velikokrat ni bila željena, zato so obstojale različne metode, ki pa niso bile zanesljive. Nekaj fotografij prikazuje tudi posledice oboljenja za sifilisom, ki so ga šele poletu 1928 lahko zdravili s penicilinom ( v zadnjih letih pa je zopet več oboljenj) in pa HI virus , ki je po letu 1980

močno spremenil druženje pri seksualnosti.

Direktor muzeja Matti Bunzl je povedal, da na Dunaju niso iznašli le 

sodobne arhitekture ( Wagner, Loos) temveč je Dunaj mnogo prispeval

tudi k moderni seksualnosti (Sigmund Freud). Na koncu pa je poudaril, da mesto Dunaj ni bolj seksualno kot katero drugo velemesto na svetu.

"Sexpo 71" v Wiener Künstlerhaus
(c) Imagno/Votava

Poglejte tudi zadnje bloge, kjer poročam o aktualnih in prihodnjih dogodkih!