Rebecca Horn 2

BA Kunstforum Dunaj posveča Rebecci Horn prvo obsežno razstavo v zadnji 30-letih v Avstriji. Umetnica šteje k najbolj nenavadnim in raznovrstnim umetnicam njene generacije. Razstava prikaže važna dela njenega kompleksnega delovanja, njihov spektrum iz prejšnjih performensov in dokumentacij pa vse do aktualnih. Središče njenega dela je v prepletanju različnih žanrov. Prvič so prikazane velikoformatske instalacije, ki odločilno določajo prostorsko dovzetje.

Rebecca Horn: Concert for Anarchy (1990)
Koncertni klavir, hidravlika, kompresor
Foto: M. Artac

 Rebecca Horn je postala znana, ko se je v letu 1972 kot najmlaša udeleženka documente 5 predstavila z delom "Individuale mitologije".

 Ustvarjala je objektne instrumente in performense, igrane filme, kinetične skulpture pa vse do specifičnih instalacij na kraju samem. Tudi njene rizbe in poezija kažejo na njeno raznolikost v ustvarjanju. Sama umetnica pravi: "Vse skupaj se prepleta. Začnem z eno idejo, ki se razvije v tekst, nadaljuje v skici, nato nastane film in zatem še skulpture in instalacije".

Rebecca Horn: Pavji stroj (1981)

Kuratorica Bettina M. Busse pravi, da je Rebecca Horn od vsega začetka zasledovala njeno lastno pot. Zgodnja dela spominjajo na feministično akcijsko umetnost 1960/70 let. Umetnica se nikoli ni priključila nobeni umetnosti struji. Ker je od leta 1972 živela v New Yorku, pa je lahko zasledovala vse takratno umetniško dogajanje.

O njenih kasneših "strojih" meni umetnica: " To niso pralni stroji. Moji

"stroji" imajo človeške lastnosti in se morajo tudi spreminjati. So "nervozni", včasih se tudi ustavijo. To pa ne pomeni, da so se pokvarili, temveč so samo "izčrpani". Tragičen in melanholičen aspekt "stroja" se mi zdi pomemben. Niti nočem da vedno delujejo."

Razsava je vsekakor zelo zanimiva in ne spominjam se, da bi do sedaj videli kaj podobnega v razstavnih prostorih na Dunaju.

Življenjepis

Rebecca Horn se je rodila leta 1944 v Michelstadtu v Nemčiji. Njen stari oče je leta 1870 kupil mlin, njen oče je imel najprej mlekarno, nato pa še tekstilno tovarno.

Sama je že kot majhna deklica sanjala o tem, da bi postala umetnica. K temu jo je vzpodbudil njen stric slikar.

Leta 1963 je začela s študijem ekonomije, ki bi bil potreben za kasnejši prevzem tekstilne tovarne. Že po pol leta je prekinila s študijem in odšla v Hamburg, kjer brez vednosti staršev začela študirati na Visoki šoli za umetnost. 

Začne delati skulpture iz poliestra in fiberglaza, kar ji povzroči zastrupitev pljuč. Tej bolezni se je pridružila še tuberkuloza, tako mora iti v sanatorij. Šele po enem letu lahko nadaljuje s študijem na univerzi. Sedaj dela samo z lahkimi materiali, kot so bombaž, povoji ali ptičje perje. Študij zaključi in dobi štipendijo za študij v Londonu.

V letu 1972 se udeleži documenta 5, kar ji odpre vrata v New York, kjer živi in dela v SoHo. 10 let potuje med Berlinom in New Yorkom.

1989 leta se vrne v Nemčijo, kjer je podedovala poslopje, ki ga takoj uporabi za njene Workshops. Prične tudi poučevati na Umetnostni visoki šoli v Berlinu, kar traja do leta 2009.

1993 leta priredi Guggenheim muzej v New Yorku njeno prvo retrospektivo.

1997 leta se udeleži Bienala v Benetkah.

Dobila je tudi številne nagrade: 2010 nagrado za skulpturo v Tokiu, nato še nagrado v Parizu in 2017 leta tudi nagrado v Duisburgu v Nemčiji.

Leta 2015 jo je zadela kap, kar se po dolgi rekonvalescenci pokaže kot velika telesna omejitev.

2019 leta ji posveti Centre Pompidou v Parizu razstavo, sledi še razstava v Bazlu v Švici.