Slovaški Sokrat na Dunaju#Wien
Slovaški Sokrat na Dunaju
Adam František Kollar (1718-1783)
Če živiš na Dunaju, si lahko vsak dan soočen z zgodovino na ta ali drugačen način.
V Zgodovini Dunaja 3 sem pisala o Mariji Tereziji in o tem kako je zelo
mlada in neizkušena začela vladati monarhiji. Številni svetovalci so ji pomagali pri opravljanju nalog cesarice. Na Slovaškem inštitutu
na Dunaju so danes odkrili spominsko ploščo enemu od njenih takratnih
svetovalcev - Adamu Františku Kollarju.
Ta je bil zelo zanimiva osebnost, bil je pristaš razsvetljenstva in univerzalen znanstvenik, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju in
znanosti.
Izobraževanje je smatral kot nalogo države, kljub temu, da se je izobraževal pri jezuitih, je nastopal proti cerkvi in šolskim učiteljem.
Še zelo mlad je dobil priložnost, da je začel na Dunaju delati v dvorni
knjižnici. Z njegovim delovanjem je postala knjižnica zelo ugledna
ustanova.
Slovenci imamo Jerneja Kopitarja, ki je tam služboval, vendar je to bilo veliko kasneje.
Če se vrnemo h Kollarju, si je
le-ta prizadeval, da je bil dober in
priznan svetovalec Marije Terezije.
Kljub precejšnemu odporu z vseh strani je zahteval reformiranje tedanjega fevdalnega reda in
moderniziranje monarhije,
ukinitev tlačanstva,obdavčitev
plemenitašev in svobodo religije.
Kot univerzalni učenjak z vizijami
za prihodnost, je bil prepričan o
svoji resnici in hotel za Madžarsko (Slovaška je takrat spadala k Madžarski) za 18. stoletje ustvariti kaj pomembnega.
Bil je eden od ustanoviteljev Akademije za orientalske jezike, veliko se je posvečal tudi slovanskim jezikom.
Na Slovaško imam tudi sledeč spomin, ki je bolj anegdota:
V začetku 90-tih let, ko se je Slovaška osamosvojila, smo z Dunaja veliko
hodili v Bratislavo. Z avtom potrebuješ samo eno uro, pa si že v centru.
Bilo je vse zelo poceni, nekoliko drugače kot pri nas, pa vseeno dobro.
V neki restavraciji sem se ob plačevanju računa zapletla v razgovor z
natakarjem. Vprašal je, od kod sem. "Iz Slovenije", je bil moj odgovor.
On pa je pridal poln občudovanja: "Dandanes bi moral jaz biti Slovenec (in ne Slovak)!" Nasmehnila sem se in bila ponosna na Slovenijo.
Takrat je bila Slovenija zelo "bogata" v primerjavi s Slovaško, danes pa je obratno. Slovenija nima denarja, da bi imela primerljivo kvalitetno ustanovo, kot jo imajo Slovaki s Slovaškim institutom.
Slovenci imamo tri hiše na Dunaju, ki so last slovenske države. Dva poslopja sta oddana, tako, da dobivamo najemnino! Ni pa prostora ne denarja za podoben Inštitut kot ga imajo Slovaki.
Adam František Kollar (1718-1783)
Če živiš na Dunaju, si lahko vsak dan soočen z zgodovino na ta ali drugačen način.
V Zgodovini Dunaja 3 sem pisala o Mariji Tereziji in o tem kako je zelo
mlada in neizkušena začela vladati monarhiji. Številni svetovalci so ji pomagali pri opravljanju nalog cesarice. Na Slovaškem inštitutu
na Dunaju so danes odkrili spominsko ploščo enemu od njenih takratnih
svetovalcev - Adamu Františku Kollarju.
Ta je bil zelo zanimiva osebnost, bil je pristaš razsvetljenstva in univerzalen znanstvenik, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju in
znanosti.
Izobraževanje je smatral kot nalogo države, kljub temu, da se je izobraževal pri jezuitih, je nastopal proti cerkvi in šolskim učiteljem.
Še zelo mlad je dobil priložnost, da je začel na Dunaju delati v dvorni
knjižnici. Z njegovim delovanjem je postala knjižnica zelo ugledna
ustanova.
 |
| Predstavniki Slovaške z direktorico avstrijske Nationalbibliothek (prej Dvorna biblioteka) dr. Johanno Rachinger v Slovaškem inštitutu na Dunaju (druga z desne) |
 |
| Spominska plošča na Slovaškem inštitutu na Dunaju Slovaku A.F. Kollarju |
le-ta prizadeval, da je bil dober in
priznan svetovalec Marije Terezije.
Kljub precejšnemu odporu z vseh strani je zahteval reformiranje tedanjega fevdalnega reda in
moderniziranje monarhije,
ukinitev tlačanstva,obdavčitev
plemenitašev in svobodo religije.
Kot univerzalni učenjak z vizijami
za prihodnost, je bil prepričan o
svoji resnici in hotel za Madžarsko (Slovaška je takrat spadala k Madžarski) za 18. stoletje ustvariti kaj pomembnega.
Bil je eden od ustanoviteljev Akademije za orientalske jezike, veliko se je posvečal tudi slovanskim jezikom.
Na Slovaško imam tudi sledeč spomin, ki je bolj anegdota:
V začetku 90-tih let, ko se je Slovaška osamosvojila, smo z Dunaja veliko
hodili v Bratislavo. Z avtom potrebuješ samo eno uro, pa si že v centru.
Bilo je vse zelo poceni, nekoliko drugače kot pri nas, pa vseeno dobro.
V neki restavraciji sem se ob plačevanju računa zapletla v razgovor z
natakarjem. Vprašal je, od kod sem. "Iz Slovenije", je bil moj odgovor.
On pa je pridal poln občudovanja: "Dandanes bi moral jaz biti Slovenec (in ne Slovak)!" Nasmehnila sem se in bila ponosna na Slovenijo.
Takrat je bila Slovenija zelo "bogata" v primerjavi s Slovaško, danes pa je obratno. Slovenija nima denarja, da bi imela primerljivo kvalitetno ustanovo, kot jo imajo Slovaki s Slovaškim institutom.
Slovenci imamo tri hiše na Dunaju, ki so last slovenske države. Dva poslopja sta oddana, tako, da dobivamo najemnino! Ni pa prostora ne denarja za podoben Inštitut kot ga imajo Slovaki.
Komentarji
Objavite komentar