Leopold muzej VictorHugo#Wien
LEOPOLD MUSEUM/Leopold muzej
MuseumsQuartier Wien
Museumsplatz 1, 1070 Wien
www.leopoldmuseum.org
odprto dnevno razen v torek od 10. do 18. ure,
v četrtek do 21. ure, torek zaprto
 |
| Kip pisatelja in slikarja v palači Pitti v Firencah |
VICTOR HUGO (1802-1885)
razstava od 17.11. 2017 do 15.01.2018
 |
| Victor Hugo: Mesto na Renu, 1842 |
Letos poleti sem obiskala Firenze in seveda palačo Pitti. Med številnimi oljnimi slikami in skulpturami sem odkrila čudovit, v človeški velikosti izdelan kip francoskega pisatelja Victorja Hugoja. Spraševala sem se, kaj
dela ta kip med vsemi temi slikami iz 19.stoletja. Danes se mi je to pojasnilo: Leopold muzej je pripravil razstavo slikarskih del Victorja Hugoja v njihovem Grafičnem kabinetu. Iz okrog 4000 slik in rizb tega vsestranskega umetnika je predstavljeno približno 60, med njimi tudi podobna dela njegovih sodobnikov, na primer George Sandove, Turnerja
in še katerih "samo" slikarjev. Njegov vzor je bil Goya. Victor Hugo je za časa svojega življenja vse te slike imel doma, nikoli ni bilo kakšne razstave, znano pa je, da je svojim prijateljem od časa do časa podaril kakšno svojo malo umetnino.
Življenje Victorja Hugoja, avtorja Notredamskega zvonarja in Nesrečnikov
(Les Miserables), je bilo zelo pestro, skoraj 20 let je preživel v izgnanstvu
na Kanalskih otokih Jersey in Guernesey, ker je javno nasprotoval kasnejšemu Napoleonu III. Šele, ko se je le-ta umaknil s prestola, je smel zopet v Francijo, kjer so ga sprejeli z velikimi častmi.
Bil je poročen, imel je ljubico vse do njene smrti(!), hčerko. Negovemu bratu se je zmešalo, prav tako kasneje njegovi hčerki, ki se je skupaj z njenim možem utopila v Seine.
Victor Hugo je bil osrednja osebnost francoske romantike in izrazit Homo
Politicus in je še za časa njegovega življenja bil lastna institucija. Bil je v začetku konzervativni royalist, kasneje je postal republikanec. Ta preobrazba se nanaša na družinske razmere, mama je bila royalistka, oče pa republikanec. Po dobi v ekzilu, ki je bila večkrat prekinjena, se je leta 1870 vrnil v Pariz, kjer so ga slavnostno sprejeli in od takrat praznovali njegove rojstne dneve kot državni praznik.
Njegova čustvena moč pritegne še danes številne bralce. Tudi filmi in muzikal, nastali po njegovih delih, so pripomogli, da je znan široki publiki. On sam se je razumel samo kot pisatelj, njegova ustvarjalnost v slikanju pa je bila zelo velika. Bil je zelo sproščen, kar se tiče izbire in načina, kako je slikal. Njegove nekonvencionalne barve so bile sepia (hobotnica), kavna usedlina ali prah. Vse je nastalo precej slučajno. Uporabljal je tudi šablone na primer za prestavitev gradu na griču. Ali pa je namočil čipke v črnilo in jih odtisnil na papirju in naprej dorisal podobo. Tako so delali tudi njegovi sodobniki, na primer na Dunaju Alois Auer von Welsbach. Zbiral je liste in drugo, s čimer je potem naredil sliko z odtisi.
Motivi njegovih slik so zelo različni, večkrat izhajajo iz del, na katerih je ravno pisal.
Razstava je nastala s posojo štirih ustanov, največ jih je iz Hugojevega muzeja v Parizu, pa tudi privatna posoja je zastopana. Je zelo zanimivo in vredno ogleda.
Bil je poročen, imel je ljubico vse do njene smrti(!), hčerko. Negovemu bratu se je zmešalo, prav tako kasneje njegovi hčerki, ki se je skupaj z njenim možem utopila v Seine.
Victor Hugo je bil osrednja osebnost francoske romantike in izrazit Homo
Politicus in je še za časa njegovega življenja bil lastna institucija. Bil je v začetku konzervativni royalist, kasneje je postal republikanec. Ta preobrazba se nanaša na družinske razmere, mama je bila royalistka, oče pa republikanec. Po dobi v ekzilu, ki je bila večkrat prekinjena, se je leta 1870 vrnil v Pariz, kjer so ga slavnostno sprejeli in od takrat praznovali njegove rojstne dneve kot državni praznik.
Njegova čustvena moč pritegne še danes številne bralce. Tudi filmi in muzikal, nastali po njegovih delih, so pripomogli, da je znan široki publiki. On sam se je razumel samo kot pisatelj, njegova ustvarjalnost v slikanju pa je bila zelo velika. Bil je zelo sproščen, kar se tiče izbire in načina, kako je slikal. Njegove nekonvencionalne barve so bile sepia (hobotnica), kavna usedlina ali prah. Vse je nastalo precej slučajno. Uporabljal je tudi šablone na primer za prestavitev gradu na griču. Ali pa je namočil čipke v črnilo in jih odtisnil na papirju in naprej dorisal podobo. Tako so delali tudi njegovi sodobniki, na primer na Dunaju Alois Auer von Welsbach. Zbiral je liste in drugo, s čimer je potem naredil sliko z odtisi.
Motivi njegovih slik so zelo različni, večkrat izhajajo iz del, na katerih je ravno pisal.
Razstava je nastala s posojo štirih ustanov, največ jih je iz Hugojevega muzeja v Parizu, pa tudi privatna posoja je zastopana. Je zelo zanimivo in vredno ogleda.
Komentarji
Objavite komentar