Otto Wagner#Wien
WIEN MUSEUM KARLSPLATZ
Karlsplatz 8, 1040 Wien
Karlsplatz 8, 1040 Wien
www.wienmuseum.at
OTTO WAGNER
 |
| Otto Wagner:Razkošni stol za župana Luegerja, 1904 izdelan iz ebenovine, biserne matice in aluminija, izvedba: Alexander Albert, restavriran 2018 Foto: M.Majcen |
razstava od 15.marca do 7.oktobra 2018
odprto od torka do nedelje in ob praznikih od 10. do 18. ure
1. maj zaprto
odprto od torka do nedelje in ob praznikih od 10. do 18. ure
1. maj zaprto
 |
| Otto Wagner: predstavitveni plakat za mestno železnico(Stadtbahn), 1898 (c) Wien Museum |
Otto Wagner šteje med svetovno pomembne arhitekte iz preloma iz 19. v 20. stoletje. Njegove zgradbe Dunajska mestna železnica, Poštna hranilnica in cerkev na Steinhofu so miljni kamni na prehodu iz historizma v modernizem.
O njem sem že nekajkrat pisala (glej priljubljeni blog "Otto Wagner, Plečnik in Fabiani"), sedaj ob 100-letnici njegove smrti pa mu Wien Museum prijeja obširno razstavo na 1000 kvadratnih metrih.
Rojen v prvi polovici 19. stoletja (1841) je projektiral v začetku v slogu historizma.
Zgradil je več stanovanjskih hiš, ki so bile njegova last. S tem si je ustvaril finančno neodvisnost in tako kasneje ustvarjal, kot si je sam predstavljal. Zares uspel je šele, ko je postal profesor na Akademiji, na arhitekturnem oddelku, kjer je v njegovem duhu izobraževal mlade arhitekte v jugendstilu. Njegova učenca sta bila tudi Jože Plečnik in Maks Fabiani. Oba sta bila kot mlada arhitekta tudi zaposlena v njegovem arhitekturnem biroju s 70 ljudmi. Takrat so projektirali Dunajsko mestno železnico.
Wagner je bil vizionar. Spoznal je, da je na preteklost fiksirana arhitektura
historizma v nasprotju s političnim, gospodarskim in družabnim življenjem. Kot odgovor na to spoznanje je razvil blestečo, racionalno bodočo arhitekturo, ki je temeljila na namembnosti, materialu in konstrukciji. Njegovi radikalni zasnutki so bili osvoboditev za predstavnike modernizma, za zaščitnike tradicije pa sijajna provokacija. Ravno iz tega vzroka niso bili številni Wagnerjevi projekti realizirani
kot na primer zgodovinski muzej mesta Dunaja ( danes Wien Museum iz leta 1959). Ob 100-letnici smrti predstavlja muzej celotno delo tega arhitekta svetovnega mesta Dunaja. Že 50 let ni bilo nobene take razstave o njem, razstavna površina je trikrat tako velika kot je za običajne razstave. Razstava
postavlja Wagnerja v relaciji z njegovimi sopotniki in nasprotniki, osvetli kulturno in politično okolje ter prikaže tudi vplive njegovega dela v tujini.
Večina od 500 razstavnih eksponatov izvira iz Wagnerjeve zapuščine in šteje k največjim "zakladom" Wien muzeja, poleg tega si lahko ogledamo izposojene objekte iz bakroreznega kabineta Akademije za upodabljjočo umetnost in Albertine, so pa tudi predmeti iz privatne lastnine.
Ne nazadnje poskuša razstava prikazati ne samo fascinirajočo osebnost umetnika in njegovo delo, temveč išče odgovor na aktualno vprašanje, ki ga je postavil Wagner sam: kakšna je kulturna vrednost arhitekture, o umetnosti gradnje mest in o povezavi med funkcionalnostjo, najvišjo kvaliteto in popolno estetiko, pa naj gre tu za jedilni pribor ali gradnjo velikega mesta.
Vizije za veliko mesto
Težišče razstave je v Wagnerjvih vizijah za veliko mesto (Dunaj), od splošnega načrta za reguliranje mesta v letu 1893 pa do največjega naročila v njegovi karieri-
gradnje mestne cestne železnice v letu 1894. Potrebno je bilo organizirati promet v nastalem velikem mestu, Dunaj je imel takrat že 2 milijona prebivalcev ( danes samo 1,8 miljona). Zelo pomembna je bila profesura na Akademiji za upodabljajočo umetnost v letu 1894. Kreativna izmenjava idej s študenti in upoštevanje mednarodnih struj- Art Nouveau je bila možna. Postal je tudi "oče Secesije". Takoimenovana "Wagnerjeva šola" je izobrazila številne mlade arhitekte po njegovih smernicah in skrbela za razširjanje njegovih idej. Kratka Secesijska faza je bila tudi zelo pomembna, tu je bilo srečanje med takrat najpomembnejšimi umetniki in slikarji (Klimt) ter oblikovalci (Josef Hoffmann).
Wagner je pripravljal načrte in tudi zgradil dve za novo arhitekturo najpomembnejši zgradbi iz začetka 20. stoletja, to je cerkev na Steinhofu (prva moderna cerkev) in poštno hranilnico na Ringu. Obe zgradbi sta dobili novo, v primerjavi s tradicionalno gradnjo ceneno fasado iz marmornih plošč, kar je postalo njegova znamka.
Tako fasado je uporabil tudi naš Plečnik pri njegovi pomembni Zacherl-hiši v centru mesta, zgradil je tudi prvo železobetonsko cerkev v srednji Evropi v 16. okraju.
Okrog teh zgradb je nastala vrsta projektov-osnutkov za hotele, bolnišnice, cerkve, muzeje in ministrstva, ki naj bi služili za model moderne metropole - "neomejenega mesta", o katerem je Wagner v svoji knjigi objavil svoje vizije za bodočnost (1911). Vse te osnutke označuje radikalna preprostost, ki jo lahko kasneje zasledimo v arhitekturi 1920-tih let. Večina teh projektov pa je ostala samo na papirju. Wagner je postal mednarodno slaven, za njegovo 70-letnico so ga slavili kot največjega živečega arhitekta.
Z začetkom prve svotovne vojne se je gradnja zgradb popolnoma prenehala. Wagner se je osredotočil na projektiranje osnutkov, ki jih bi realizirali v bodočem mirnem času. Leta 1915 mu je umrla žena, kar ga je zelo potrlo. V njegovih zadnjih letih se je popolnoma umaknil v privatno življenje. Načrti za barake, cerkve zmage in vojne spomenike kažejo na njegovo spremljanje takrat aktualnih tem.
Razpad avstro-ogrske monarhije je zmanjšal pomen meščanske arhitekture in
kulturnega Wagnerjevega koncepta. Revulucionarni arhitekti iz Wagnerjeve šole so
zaradi novih problemov (potrebna stanovanja za delavce in srednji sloj) kmalu zašli v pozabo. Da ne bi na Wagnerja popolnoma pozabili, je nastal leta 1930 na Ballhausplatzu poleg sedeža vlade njemu posvečeni spomenik (oblikovan od Josefa Hoffmana), ki pa je bil v drugi svetovni vojni močno poškodovan. Wagner je bil pozabljen, šele v 1960-tih letih se je pričelo mišljenje spreminjati in danes je delo Otta Wagnerja postalo bistveni del avstrijske kulturne dediščine.
O njem sem že nekajkrat pisala (glej priljubljeni blog "Otto Wagner, Plečnik in Fabiani"), sedaj ob 100-letnici njegove smrti pa mu Wien Museum prijeja obširno razstavo na 1000 kvadratnih metrih.
Rojen v prvi polovici 19. stoletja (1841) je projektiral v začetku v slogu historizma.
Zgradil je več stanovanjskih hiš, ki so bile njegova last. S tem si je ustvaril finančno neodvisnost in tako kasneje ustvarjal, kot si je sam predstavljal. Zares uspel je šele, ko je postal profesor na Akademiji, na arhitekturnem oddelku, kjer je v njegovem duhu izobraževal mlade arhitekte v jugendstilu. Njegova učenca sta bila tudi Jože Plečnik in Maks Fabiani. Oba sta bila kot mlada arhitekta tudi zaposlena v njegovem arhitekturnem biroju s 70 ljudmi. Takrat so projektirali Dunajsko mestno železnico.
Wagner je bil vizionar. Spoznal je, da je na preteklost fiksirana arhitektura
historizma v nasprotju s političnim, gospodarskim in družabnim življenjem. Kot odgovor na to spoznanje je razvil blestečo, racionalno bodočo arhitekturo, ki je temeljila na namembnosti, materialu in konstrukciji. Njegovi radikalni zasnutki so bili osvoboditev za predstavnike modernizma, za zaščitnike tradicije pa sijajna provokacija. Ravno iz tega vzroka niso bili številni Wagnerjevi projekti realizirani
kot na primer zgodovinski muzej mesta Dunaja ( danes Wien Museum iz leta 1959). Ob 100-letnici smrti predstavlja muzej celotno delo tega arhitekta svetovnega mesta Dunaja. Že 50 let ni bilo nobene take razstave o njem, razstavna površina je trikrat tako velika kot je za običajne razstave. Razstava
postavlja Wagnerja v relaciji z njegovimi sopotniki in nasprotniki, osvetli kulturno in politično okolje ter prikaže tudi vplive njegovega dela v tujini.
Večina od 500 razstavnih eksponatov izvira iz Wagnerjeve zapuščine in šteje k največjim "zakladom" Wien muzeja, poleg tega si lahko ogledamo izposojene objekte iz bakroreznega kabineta Akademije za upodabljjočo umetnost in Albertine, so pa tudi predmeti iz privatne lastnine.
Ne nazadnje poskuša razstava prikazati ne samo fascinirajočo osebnost umetnika in njegovo delo, temveč išče odgovor na aktualno vprašanje, ki ga je postavil Wagner sam: kakšna je kulturna vrednost arhitekture, o umetnosti gradnje mest in o povezavi med funkcionalnostjo, najvišjo kvaliteto in popolno estetiko, pa naj gre tu za jedilni pribor ali gradnjo velikega mesta.
 |
| Otto Wagner: Del ograje pri cestni železnici z motivom sončnice, ki je danes zeleno pobarvana, prvotna barva je bila bela |
Težišče razstave je v Wagnerjvih vizijah za veliko mesto (Dunaj), od splošnega načrta za reguliranje mesta v letu 1893 pa do največjega naročila v njegovi karieri-
gradnje mestne cestne železnice v letu 1894. Potrebno je bilo organizirati promet v nastalem velikem mestu, Dunaj je imel takrat že 2 milijona prebivalcev ( danes samo 1,8 miljona). Zelo pomembna je bila profesura na Akademiji za upodabljajočo umetnost v letu 1894. Kreativna izmenjava idej s študenti in upoštevanje mednarodnih struj- Art Nouveau je bila možna. Postal je tudi "oče Secesije". Takoimenovana "Wagnerjeva šola" je izobrazila številne mlade arhitekte po njegovih smernicah in skrbela za razširjanje njegovih idej. Kratka Secesijska faza je bila tudi zelo pomembna, tu je bilo srečanje med takrat najpomembnejšimi umetniki in slikarji (Klimt) ter oblikovalci (Josef Hoffmann).
Wagner je pripravljal načrte in tudi zgradil dve za novo arhitekturo najpomembnejši zgradbi iz začetka 20. stoletja, to je cerkev na Steinhofu (prva moderna cerkev) in poštno hranilnico na Ringu. Obe zgradbi sta dobili novo, v primerjavi s tradicionalno gradnjo ceneno fasado iz marmornih plošč, kar je postalo njegova znamka.
Tako fasado je uporabil tudi naš Plečnik pri njegovi pomembni Zacherl-hiši v centru mesta, zgradil je tudi prvo železobetonsko cerkev v srednji Evropi v 16. okraju.
Okrog teh zgradb je nastala vrsta projektov-osnutkov za hotele, bolnišnice, cerkve, muzeje in ministrstva, ki naj bi služili za model moderne metropole - "neomejenega mesta", o katerem je Wagner v svoji knjigi objavil svoje vizije za bodočnost (1911). Vse te osnutke označuje radikalna preprostost, ki jo lahko kasneje zasledimo v arhitekturi 1920-tih let. Večina teh projektov pa je ostala samo na papirju. Wagner je postal mednarodno slaven, za njegovo 70-letnico so ga slavili kot največjega živečega arhitekta.
Z začetkom prve svotovne vojne se je gradnja zgradb popolnoma prenehala. Wagner se je osredotočil na projektiranje osnutkov, ki jih bi realizirali v bodočem mirnem času. Leta 1915 mu je umrla žena, kar ga je zelo potrlo. V njegovih zadnjih letih se je popolnoma umaknil v privatno življenje. Načrti za barake, cerkve zmage in vojne spomenike kažejo na njegovo spremljanje takrat aktualnih tem.
Razpad avstro-ogrske monarhije je zmanjšal pomen meščanske arhitekture in
kulturnega Wagnerjevega koncepta. Revulucionarni arhitekti iz Wagnerjeve šole so
zaradi novih problemov (potrebna stanovanja za delavce in srednji sloj) kmalu zašli v pozabo. Da ne bi na Wagnerja popolnoma pozabili, je nastal leta 1930 na Ballhausplatzu poleg sedeža vlade njemu posvečeni spomenik (oblikovan od Josefa Hoffmana), ki pa je bil v drugi svetovni vojni močno poškodovan. Wagner je bil pozabljen, šele v 1960-tih letih se je pričelo mišljenje spreminjati in danes je delo Otta Wagnerja postalo bistveni del avstrijske kulturne dediščine.
 |
| Otto Wagner: Notranjost Poštne hranilnice na Ringu Foto: Wolfgang Thaler |
Komentarji
Objavite komentar