Soča#Slovenija

Potovanje z bohinjskim vlakom po dolini Soče do Trsta

Potek Bohinjske železnice od Jesenic
Foto po prospektu:  abc-turism.si

Odkrivanje lepih gorskih pokrajin ob starih železnicah, ki so jih zgradili v času avstro-ogrske monarhije smo si zadali za letošnje potovanje po Sloveniji. Proga vodi ob robu Triglavskega nacionalnega parka po čudoviti pokrajini najprej po soteski Radovne. Po prehodu skozi tunel  smo se ustavili na Bledu. O tem znanem kraju z jezerom, z otočkom in cerkvico ter gradom, ki je zgrajen na skali nad jezerom, vam ne bom pripovedovala.To je že zelo znan kraj v Sloveniji. 

Naprej smo se peljali skozi več tunelov, železnica se vije ob reki Savi Bohinjki, pokrajina se odpre proti Bohinjskemu jezeru, ki je podobno znano kot Bled. Tu je bližina Julijskih Alp in lahko uživamo tišino tega lepega predela v Triglavskem narodnem parku, ki je edini slovenski narodni park.

Vožnja se je nadaljevala skozi več kot 100 let star  in 6.327 m dolg tunel, ki je najdaljši železniški tunel v Sloveniji. Tako pridemo iz alpinskega klimatskega področja v popolnoma drugačno mediteransko klimo in vegetacijo Primorske. Po Baški grapi ob reki Bači, kjer se na obeh straneh železnice strmo vzpenjajo gore, se pripeljemo do reke Soče s svojo čudovito zeleno barvo. Postaja je Most na Soči. Celotna soška dolina je znana iz prve svetovne vojne - soška fronta, kjer sta se v gorah spopadali avstro-ogrska in italijanska vojska. O teh bitkah  je pisal Ernest Hemingway v knjigi A Farewell to Arms/Zbogom orožje(?). Danes je Soča zelo prilljubljena turistična reka, kjer se vozijo kanuisti, rafting čolni ali pa lovijo ribiči postrvi. Pri Solkanu smo se peljali preko solkanskega mostu, ki slovi po tem, da je njegov lok, zgrajen iz kamna, najdaljši na svetu med vsemi železniškimi mostovi. Od tu dalje se že vozimo po Goriških Brdih, ki so znano slovensko vinorodno področje. Znane so tudi breskve iz teh krajev, ki so gotovo najboljše v Sloveniji. Po dveh urah vožnje smo prispeli na naš cilj, v Novo Gorico, kjer se ta proga konča. Tu je takoj za železniško postajo že italijanska meja, Gorizia/Gorica je italijansko mesto.

Soča fotografirana z vlaka, foto M.Majcen

Z Dunaja smo se peljali do Villacha/Beljaka, kjer smo prestopili na vlak do Jesenic. Ob 14:30 uri smo bili na motornem vlaku bohinjske železnice, ki nas je popeljala najprej mimo Bleda, Bohinjske Bistrice, Podbrda, Hudejužne, Grahovega do Mosta na Soči. Od tu dalje smo se vozili po slikoviti dolini Soče mimo Anhovega, kjer izdelujejo slovenski cement do Plav in  Solkana z že opisanim mostom, pa do Nove Gorice. Tu ni direktne povezave z italijansko železnico. Z lokalnim avtobusom številka 1, ki ima postajališče zadaj za železniško postajo, smo se pripeljali do postaje v italijanski Gorici, kjer smo stopili na vlak proti Trstu. Po polurni vožnji smo prispeli v Trst. Od Dunaja do Trsta smo po tej progi potrebovali 9 in pol ur, zamenjali pa smo štiri vlake.
Bilo je kar zanimivo popotovanje, paziti smo morali v Beljaku, kjer je bilo zelo malo časa za prestop na vlak za na Jesenice. Če se radi vozite z vlakom, vam to potovanje priporočam. V poletnem času imajo  nostalgične vožnje z lokomotivo na paro od Jesenic do Nove Gorice kjer se v enem dnevu lahko pelješ do Nove Gorice in potem zopet nazaj na Jesenice.
Letos bo taka vožnja še 8., 15., 22., 29.septembra in nato še 06., 13., 27. oktobra in še zadnjič 03. novembra.

Solkanski most z največjim lokom preko Soče, foto: M. Majcen