Belvedere Wickenburg#Wien

Zgornji Belvedere
Prinz Eugen-Straße 27, 1030 Wien

Mojstrovine v žarometu

Alfred WICKENBURG
Vizije v bravi in formi

od 17. marca do 16. julija 2017
odprto dnevno od 10. do 18. ure
www.belvedere.at

Umetniška dela so kot kralji:
moramo počakati, da nas nagovorijo
Alfred Wickenburg po Rainer Maria Rilke (1933)

Alfred Wickenburg: Commedia dell'arte III. 1965
Belvedere Dunaj, izposojeno iz privatne lastnine

Alfred Wickenburg (1885-1978) izvira iz plemenite avstrijsko štajerske
družine. Že zelo zgodaj se je odločil za pot neodvisnega umetnika. V Münchnu, takratnem "Hotspotu" za umetnost, je obiskoval slikarsko šolo
našega Antona Ažbeta. Kmalu je odkril poseben interes za ustvarjanje z barvo, obliko, linijo in površino. Tam je prišel tudi v stik s francosko šolo Pont Aven in Nabis. Dela Paula Gaugina in Emila Bernarda, ki ju je kasneje osebno spoznal v Parizu, so nanj naredila trajen vtis. To je bil čas nastajanja kubizma s Pablom Picassom, Georgesom Braque-om in Juanom Grisom. 
V Nemčiji je od leta 1909 študiral pri Adolfu Hölzlu, kasneje po vojni leta 1918 se je odpravil na študijsko potovanje po Italiji, kjer je srečal slikarja 
Georgia de Chirico. Z njegovo sliko "Pittura metafisica" in še z drugimi deli je povzel nove impulze za slikanje.

Po vrnitvi v Graz so bile njegove slike za tamkajšnjo publiko preveč moderne, kubistično futuristčne, s posebno obdelano površino kot pri freskah. Njegovo umetnost so na žalost odklanjali. Preživljal se je s poučevanjem risanja na gimnaziji. Bilo pa je tudi nekaj uspehov: leta 1926 je dobil državno avstrijsko nagrado, leta 1934 in 1936 se je udeležil
Bienala v Benetkah in imel razstavo v Bruslju.

V nacional-socialičnem času je prišel v konflikt z njihovim umetniškim okusom. Njegova umetnost je veljala za "izrojeno". Izgubil je službo v 
gimnaziji, preživel je s pomočjo njegove druge žene, ki je bila kemik po poklicu.

Po drugi svetovni vojni je šlo zopet navzgor. Postal je predsednik graške 
Secesije, vodja mojstrskega razreda za slikanje fresk na Dunaju na Visoki šoli za uporabno umetnost (danes MAK), postal je delegat UNESCA.
Od leta 1960 se je ukvarjal z zasnovanjem steklenih oken, ki so bila potem izdelana in uporabljena v cerkvici na gradu Seggau.

Alfred Wickenburg: Tihožitje z rožami 1968
iz privatne lastnine v Grazu

Umetnik je bil do visoke starosti zelo razgledan in načitan. Danes ga štejejo v Avstriji k bistvenim slikarjem in pripisujejo številne pomembne impulze.

Razstava z 51 deli tematizira na osnovi nekaj slik njegovo zgodnje delo, poseben poudarek pa je na njegovih kasnejših delih- kot na primer steklenem oknu v gradu Seggau.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Donauturm/Stolp ob Donavi#Wien

Ringstrasse/Prstan, Mestna hiša #Dunaj

Stephansdom/Stolnica sv.Štefana/#Wien