Leopold Museum Zoran Mušič#Wien

LEOPOLD MUSEUM 

IM MUSEUMSQUARTIER WIEN

www.leopoldmuseum.org

ZORAN MUŠIČ

Poezija tišine

razstava od 13.04. do 06.08.2018

Zoran Mušič (1909-2005) Ženske na poti na trg, 1949
Zbirka Arnaldo Zappa, Milano
Foto:FotoRolli, Triest, pravice fotografije Dunaj,2018

Zoran Mušič (1909-2005) je edinstvena osebnost v evropskem slikarstvu 20. stoletja. Rojen je bil v Gorici, odraščal je na slovenskem Krasu, na Koroškem in na Štajerskem, študiral je na zagrebški Akademiji.

Po več kot 20-tih letih je njegovo delo zopet na ogled  na Dunaju. Na osnovi izbranih izposojenih del iz mednarodnih privatnih zbirk in muzejev
so predstavljena vsa ustvarjalna področja tega tihega samotarja. 167 slik
in del na papirju je doslej najobsežnejša razstava v Avstriji, kjer vidimo dela iz Slovenije, Švice, Italije, Španije in Avstrije.

Rizbe iz Dachaua in ciklus Mi nismo zadnji

Zoran Mušič šteje k zelo znanim in uspešnim slovenskim slikarjem, ko ga konec leta 1944 gestapo iz Benetk, kjer je takrat živel, transportira za več
mesecev v koncentracijsko taborišče Dachau. Rizbe groze, ki so takrat nastajale na skrivaj in pod stalnim strahom za življenje, so pretresljivi
dokumenti časa. Umetnik je narisal okrog 100 rizb, od katerih je iz taborišča rešil samo kakih 20. V letu 1970 začne Mušič slikati spominski ciklus Mi nismo zadnji - takrat je ravno potekala vietnamska vojna, ki ga je spominjala na prestane grozote. Slike iz taborišča, ki so se vtisnile v njegovo dušo, so tako prišle na povšje in nastala je edinstvena dokumentacija holocausta in ujetnikov v nacističnem taborišču nacistov.

Zoran Mušič, Ida, 1990,
Coutesy Galleria Torbandena Triest
Foto:FotoRolli Triest, pravice fotografije Wien 2018

Zoran Mušič: Mi nismo zadnji 1970
Galerija Magnet, Foto:E:P:Prokop, pravice fotografije, Wien, 2018

"Mislim, da slikarstvo naj ne bila stvar vidnega, temveč v smislu, da izrazimo to, kar sami vidimo. Naj bi bilo izraz tega kar nosimo v sebi z zaprtimi očmi," je povedal Zoran Mušič v razgovoru z Jean Clairom leta 1998.

Spominsko leto 2018

Leopold muzej je pripravil to razstavo kot spominsko obeležje na leto  1938, na dogodke pred 80-timi leti  s težkimi posledicami, ko je bila Avstrija priključena na Hitlerjevo Nemčijo in so se začela preganjanja in pomor Židov, Sinti in Romov, krščanov, ljudi s prirojenimi telesnimi in duševnimi napakami, vseh političnih in drugače mislečih oseb. 

Vrnitev v raj otroštva

Po končani vojni je pri umetniku nastalo hrepenenje po svobodi, harmoniji in lepoti narave. Do 1960-tih let se Mušič zaposli z risanjem

pokrajin po spominih iz njegove mladosti, ko je živel na Krasu in potoval na Korčulo, dalmatinski otok. Zelo velikokrat riše konje Cavallini, ki pomenijo simbol svobode. Takrat živi ves čas v Benetkah, v Jugoslavijo oziroma v Slovenijo ne sme potovati. Riše tudi griče Toskane in Umbrije, vendar kot gola skalnata področja. Te zadnje slike pa so nastale že v Parizu, kjer je kasneje živel.

Popotnik med časi, kulturami in državami

Mušič je deloma hoteno deloma pa po sili razmer večkrat menjal kraje, kjer je živel. Postal je popotnik, kar se odraža tudi v njegovem delu. Rojen v času Avstro-Ogrske v Bukovici v goriški grofiji. Ker je bila tu blizu goriška fronta 1. svetovne vojne, se je skupaj z mamo in bratom preselil  na slovensko Štajersko. Po končani vojni se vrnejo nazaj, vendar so tu že Italijani, tako, da se morajo ponovno umakniti na južno Koroško v Griffen. Gimanzijo je obiskoval v Völkermarktu. Po plebisciti leta 1920 so morali zopet oditi nazaj v novo nastalo SHS - kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Študij, vojna leta

Po kratkem bivanju na Dunaju oddide v Zagreb, kjer študira na Akademiji upodabljajočih umetnosti od 1930 do 1934 leta. Postane odličen risar in kolorist. 1935 leta potuje veš mesecev po Španiji in kopira dela Goye in El Greca. Po vojaškem roku (1936) živi zopet v Mariboru, poletja pa preživlja v Dalmaciji. med drugo svetovno vojno leta 1943 obišče prvič Benetke, ki mu bodo kasneje postale drugi dom.

Zaradi njegove bližine k protinemškemu odporniškemu gibanju pride v koncentracijsko taborišče v Dachau.

Težavna povojna leta

Zdravstveno mu ni šlo najbolje po vrnitvi iz taborišča, zaradi znanja tujih jezikov pa ga v Titovi Jugoslaviji zaslišujejo, domnevajo, da je špijon. Leta 1945 se zopet vrne v Benetke, kjer prične zopet z nadaljevanjem slikarstva. Poroči se leta 1949 z Ido, hčerko Benečanov, ki so ga vzeli "pod streho". Od leta 1948 se večkrat udeleži Beneškega Bienala, documente v Kasslu in drugih mednarodnih razstav.

Srečanja v ateljeju

V svojem beneškem ateljeju ga obiščejo številni znani slikarji tedanjega časa: Oskar Kokoschka, abstraktni ekspresionist Mark Tobey, Francis Bacon, pa tudi Rothschildovi ga si ogledajo njegove slike. Njegov atelje je priljubljeno mesto za slvenske umetnike, pisatelje in žurnaliste.

Pariška leta - težnja k abstrakciji in vrnitev k predmetnemu slikarstvu

V začetku 1950 let se preseli s svojo ženo v Pariz, kjer ima pogodbo z ugledno pariško galerijo Galerie de France. Prične slikati abstraktno, kar pa vodi v krizo, zato se sredi 1960-tih let zopet povrne k predmetnemu slikarstvu.

Pozno delo

Sledijo razpoloženjske  slike iz Benetk ter v temnih odtenkih slikane

samopotrete njega samega ali skupaj s svojo ženo. Umre 25. maja 2005 v palači Balbi Valier na Dorsoduro v Benetkah, pokopan je na pokopališču San Michele.

Razstava je edinstvena. Njegova z 92 leti umrla žena Ida Cadorin Barbarigo, slikarka, je nekaj mesev pred svojo smrtjo (15.januarja 2018)

dala na razpolago za to razstavo različne slike iz njene lastnine iz ateljeja Zorana Mušiča.